Za titanove cevi se pogosto uporabljajo tehnike toplotne obdelave, kot so žarjenje, obdelava s trdno raztopino in staranje. Žarjenje je namenjeno odpravi notranjih napetosti ter izboljšanju plastičnosti in strukturne stabilnosti, da se pridobijo boljše celovite lastnosti. Običajno je temperatura žarjenja zlitine in (plus) zlitine izbrana na 120-200 stopinjo pod (plus)─→ točko fazne transformacije; trdna raztopina in obdelava s staranjem se hitro ohladita iz visokotemperaturnega območja, da dobimo martenzitno 'fazo in metastabilno fazo, nato pa ohranjamo toplo v območju srednje temperature, da razgradimo te metastabilne faze, da dobimo fino razpršene delce druge faze, kot so faza ali spojine, tako da se doseže namen utrjevanja zlitine.
Postopek toplotne obdelave titanove cevi lahko povzamemo kot:
(1) Obdelava raztopine in staranje: Namen je izboljšati njeno moč. cevi iz titana in stabilne cevi iz titana ni mogoče podvrči intenzivni toplotni obdelavi, med proizvodnjo pa se izvaja samo žarjenje. plus titanove cevi in metastabilne titanove cevi, ki vsebujejo majhno količino faze, je mogoče dodatno okrepiti z obdelavo raztopine in staranjem.
(2) Popolno žarjenje: ta postopek se uporablja za doseganje dobre žilavosti, izboljšanje učinkovitosti obdelave, lažjo ponovno obdelavo in povečanje stabilnosti velikosti in strukture.
(3) Žarjenje z razbremenitvijo napetosti: Ta tehnika se uporablja za zmanjšanje ali odpravo preostale napetosti, ki je nastala med obdelavo. Preprečuje kemične napade in zmanjšuje deformacijo v nekaterih korozivnih okoljih.
Poleg tega, da bi izpolnili posebne zahteve obdelovanca, industrijske titanove cevi uporabljajo tudi postopke toplotne obdelave kovin, kot so dvojno žarjenje, izotermno žarjenje, toplotna obdelava in deformacijska toplotna obdelava.
Titanove cevi se v glavnem uporabljajo za izdelavo komponent kompresorjev letalskih motorjev, sledijo pa jim strukturni deli raket, izstrelkov in letal za visoke hitrosti. Titan in njegove zlitine se od sredine 1960-ih uporabljajo v različnih splošnih industrijah, vključno z elektrodami za industrijo elektrolize, kondenzatorji za elektrarne, grelniki za rafiniranje nafte in razsoljevanje morske vode ter opremo za zmanjšanje onesnaževanja okolja. Zdaj obstajajo korozijsko odporni strukturni materiali iz titana in njegovih zlitin. Uporablja se tudi pri ustvarjanju zlitin s spominom oblike in materialov za shranjevanje vodika.
Titanova cev ima odlične mehanske lastnosti, dobro žilavost in odpornost proti koroziji. Je tudi lahek in močan. Poleg tega je procesna zmogljivost titanovih cevi slaba in jih je težko rezati in obdelovati. Med termično obdelavo je zelo enostavno absorbirati nečistoče, kot so vodik, kisik, dušik in ogljik. Imajo tudi slabo odpornost proti obrabi in zapleten proizvodni proces. Industrijska proizvodnja titana se je začela leta 1948. Industrija titana raste s povprečno letno stopnjo rasti okoli 8 odstotkov zaradi potrebe po razvoju letalskega sektorja. Trenutno je letna proizvodnja materialov za obdelavo titanovih cevi na svetu dosegla več kot 40,000 ton in obstaja skoraj 30 vrst razredov titanovih cevi. Najpogosteje uporabljene titanove cevi so Ti-6Al-4V (Gr5), Ti-5Al-2.5Sn (BT5-1) in industrijske čiste titan (Gr1, Gr2 in Gr3).
